Viiikeeend!

Petek, 24. 9. 2010... Ob 9h zjutraj čakam na bus... prišel naj bi ob 9.16, a ga do 9.45 ni bilo na spregled. Ok! Dober začetek moje poti proti Swansea-ju. Odpravim se do bližnje gostilne, kjer je še ena postaja. Kot nalašč se tja ravno pripelje kelnar, ki mi je ostal v spominu od mojega prvega dneva tukaj, ko smo šli tja jest. Povprašam ga za avtobus, on pa mi ponudi prevoz do tistega kraja, ker je naslednji bus šele čez eno uro. Ko me pripelje tja, sledi še ena ura čakanja na naslednji avtobus - do Swansea-ja. Inger (ki by the river ni Nizozemka, ampak Norvežanka!) takoj sporočim, da bom žal zamudila. Končno pridem v Swansea in se dobim z Inger. Greva malo čez center, na kavo in jest, pa na pivo/cider, potem do marine in malo pogledat obalo. Razdalja od začetka plaže pa do vode je tako ogromna, da sva se sredi poti proti morju morale obrniti nazaj... Baje, da je druga najdaljša plaža na svetu. Spet bluziva po centru, pa spet na kavo... Ja, pa škornje sem si kupila! Pozno popoldne se odpraviva vsaka na svoj avtobus. Ona živi na obrobju Swansea-ja, tako da takih problemov s prevozom kot jaz sigurno nima... Mene pa čaka spet 45 min vožnje z avtobusom, pa spet skoraj ena ura čakanja na naslednji avtobus... Tam na postaji nekaj domačinov, ki so mi dopovedovali, da naslednjega avtobusa do Cwmtrch-a sploh ni več (čeprav je na tabli lepo pisalo, da je)! Potem se kot sveta Marija prikaže šofer, ufff... Se pravi, da je! Malo poklepetam s šoferjem in časti mi prevoz... :) Še 10 min vožnje in Nika je doma.

Nekaj fotk iz Swansea-ja:

Aja, s tistim stanovanjem nisem imela sreče. :( Nisem se mogla dogovoriti, klicala sem lastnico, ampak očitno tudi njej ni bilo do tega, da bi mi oddala v najem sobo za tak kratek čas (ali pa jo je zmotilo, da sem tujka - kdo ve).
Tudi sicer nimam sreče z iskanjem stanovanja... Logirala sem se na več različnih internetnih strani in pošiljam maile različnim lastnikom stanovanj, ki objavljajo oglase. Vsi hočejo dati sobo v najem za najmanj 10 mesecev ali eno leto. Očitno nimam sreče :(

V soboto sem se popoldne z Janet in njuno hčerko Kate ter sinom Christopherjem odpravila na izlet. Odpeljali smo se do obale zahodno od Swansea-ja, skoraj na konec polotoka (Port Eynon in Rhossili). Videla sem ostanke zelo stare solne hiše (Salt house), kjer so včasih pridelovali sol, pa splezali smo na hrib (klif), kjer se je videl lep razgled na obalo. Pa v Rhossiliju en otoček, ki se imenuje Worm's head (worm je stara angleška beseda za zmaja - torej zmajeva glava). Res lepo!

Še nekaj fotk iz tega tripa:

Za zvečer sem se z Inger zmenila, da gremo skupaj ven. Ker je problem s prevozom, sem se zmenila, da lahko prespim pri njej. Christopher me je zapeljal do njene hiše (pravzaprav od njenega mentorja Paula). Tam: nekaj vina, čips, tekila shots in nato vsi trije (Inger, njen mentor Paul in jaz) s taksijem do centra. Za vsak slučaj dobim listek s Paulovim naslovom in njegovo telefonsko - če se zgubimo, da lahko taksistu povem, kam hočem. :)
Šli smo na ulico Wind Street, ki je znana po veliko klubih in barih. Ulice so bile polne bejb v 20-centimetrskih petkah in prekratkih oblekicah (ali bolje rečeno tunikah, in spodaj brez pajkic ali hlač). Vse po istem principu - od 40-kilogramskih suhic pa do 90-kilogramskih babur. Tipi pa v oprijetih majčkah, nabiti s stereoidi... Njami? Not! :)
Tam smo bili v dveh klubih, nadaljevali smo s pitjem redbull-vodke in vedno bolj veselim plesom ;)
Nato taksi nazaj... in spat? Ne še. Gremo se karaoke (Singstar) na Playstation-u! Omg! Jaz in Inger tekmujeva vsaka na svojem mikrofonu... Paul se pa malo smeji, malo poje. Karaoke vse do petih zjutraj!
Paul mi je odstopil svojo posteljo, on pa je spal na kavču. Hvala, Paul. :) Zjutraj vsi malo skrokani (jaz sem bila verjetno še najbolj normalna) popijemo kavo in pojemo zajtrk, nato me z avtom zapeljeta nazaj domov. Nobeden od nas ni točno vedel, če gremo po pravi poti, ampak na koncu nam je uspelo najdit to mojo vas in hišo :)
Nedelja preživeta v lenarjenju... 

Še današnji dan prosto... Jutri pa v šolo!

Malo tu, malo tam...

Sreda, 22. 9. 2010...
Moj drugi šolski dan. Spet v Coelbrenu. V razredu s šestimi učenci je res vse kar precej mirno. Malo sem pomagala, večino časa pa sem le spremljala pouk. Ob koncu dneva smo ponovili, kaj so si zapomnili o Sloveniji in bila sem kar presenečena, koliko so odnesli od moje predstavitve... Vsi so morali napisati, kaj bi še radi izvedeli o moji deželi in Janet se je odločila, da bi bilo super, če bi se prek E-twininga (inetrnetna stran, kjer se lahko povezujejo različne šole in izpeljujejo skupaj različne projekte - super zadeva!) povezali s katero izmed slovenskih šol in ta vprašanja zastavili slovenskim učencem. Nato smo naredili še plakat z zemljevidom Slovenije. Jaz sem jim narisala obliko Slovenije, otroci pa so noter vnašali mesta, reke, Triglav in označili sosednje države.

 

Ne morem si predstavljati, kako bi bilo, če bi v Sloveniji učenci v šoli molili. Ja, tukaj to počnejo. Ja, v državni šoli... in to v vseh. Zjutraj so imeli "Religious education" in so obdelovali biblijsko zgodbo o Mojzesu. Potem pa so vsi skupaj zdrdrali neko molitvico s sklenjenimi rokami in zaprtimi očmi. To so uvedli v vseh šolah, saj naj bi na ta način spodbujali moralne vrednote otrok. Ni nujno, da molijo h krščanskemu bogu, lahko molijo tudi k Alahu ali k "neimenovanem bogu".
Tudi sam šolski dan poteka kar precej drugače kot pri nas... Šolo začenjajo kasneje kot je to običajno pri nas - ob 9h ali 9.15 zjutraj in so v šoli nekje do pol štirih popoldne. Vmes imajo odmor za malico - bolj kot nek "snack" - toast ali kosmiči, nato otroke spustijo za 20 minut ven na dvorišče in okoli 12h imajo celo uro odmora za kosilo ("lunch"). Tudi šolske ure so veliko bolj fleksibilne kot pri nas...

Četrtek, 23. 9. 2010...
Janet me je zapeljala do šole v Abercrave-u. Tu je v učiteljskem kadru več mladih. Najprej sem bila v najmlajši skupini (2-4 leta). V skupini je bilo osem otrok, čeprav je registriranih 15. Nekateri prihajajo samo ob določenih dnevih, tako da nikoli ni vseh prisotnih. V tej skupini sta dve učiteljici (vzgojiteljici?).

Drugo polovico dneva pa sem preživela v "Junior class" (7-11 let). Mislim, da je tu 21 otrok, v razredu pa sta prav tako kar dve učiteljici. Ena izmed njiju s prav posebnim naglasom - ampak sem jo razumela bolje kot vse ostale :) Tako kot v Coelbrenu, sem tudi tu izvedla predstavitev Slovenije in mislm, da jim je bilo kar všeč. Pa še nekaj potice je ostalo, da so jo lahko poskusili!
Nato sem pomagala pri pouku, ko so se učili o izvirih svetlobe in sencah. Nisem pomislila, da je tudi Lady Gaga lahko izvir svetlobe! Hja, pa še res je! Pametni otroci :)

Janet mi je uredila moj urnik tako, da bom delala samo ob torkih, sredah in četrtkih cel dan, tako da bom imela na voljo zelooo dolgeeee podaljšaneee vikende za raziskovanje Velike Britanije. Dva dni na teden bom bila na eni šoli, en dan pa na drugi in naslednji teden obratno.

Jutri je petek - torej moj prost dan in odločila sem se, da se odpravim v Swansea.
Iz te moje vasice je kar malo zakomplicirana pot do tja, tako da upam, da ne bom obtičala v kakšni drugi vasi s tremi hišami in gozdom. Vmes moram namreč prestopiti v eni vasici, katere imena spet ne znam izgovoriti (kako naj torej sploh dopovem šoferju, kam hočem?!). Ja, iz Cwmtwrch Uchaf grem do Ystradgynlais in potem od tam do Swansea-ja. Vmes si bom pa trikrat zlomila jezik!

Hm, kaj bom počela v Swansea-ju? Poleg tega, da bi rada videla mesto, imam jutri verjetno tam dva mitinga.
Prvi:
Prej je Janet poklicala nekega učitelja, ki uči v mestu Neath, živi pa v Swansea-ju in ima pri sebi ravno tako Comenius asistentko (Nizozemka Inger). Dala mi jo je na telefon in zmenile sva se, da se jutri dobiva v Swansea-ju, izmenjali sva si številki in se dodali na facebook. Jutri ob 11h na Princess Way!
Drugi:
Prek interneta sem našla eno stanovanje, kjer so mi baje pripravljeni ponuditi sobo v najem za kratek čas (večina jih daje v najem samo za celo leto). Poskusila sem bom dogovoriti, da bi si jutri ogledala stanovanje... Upam, da je vredno mojega ogleda.


High five, če mi jutri uspe pridit do Swansea-ja in nazaj brez problemov in izvesti oba mitinga!

Prvi dan na šoli

Danes sem z Janet odšla najprej na šolo v Abercrave - kjer je okoli 50-60 učencev. Večinoma so tu baje otroci s posebnimi potrebami (bolj vedenjskimi, kakor sem razumela). Šola deluje zelo topla, tudi osebje je bilo zelo prijazno. Šla sem od razreda do razreda...
Tu imajo precej drugačen šolski sistem od našega. Učenci nosijo uniforme. Na tej šoli so trije razredi - v enem so zelo majhni otroci - mislim, da so stari 3-4 leta (ti so edini, ki ne nosijo šolskih uniform), 4-6 let ter 7-11 let (tam nekje - če sem si prav zapomnila). Torej imajo v šolo nekako integrairan vrtec, če primerjamo z našim šolskim sistemom. To se imenuje Primary School. Nato gredo otroci na Secondary School, to šolo končajo z 18 leti in šele nato sledi srednja šola (High School).
Čeprav ima ta šola le tri razrede, je osebja kar precej (dodatna pomoč za otroke s posebnimi potrebami).

Potem sem z Janet odšla na šolo v Coelbren. Tudi ta šola deluje zelo domača. Na obeh šolah sem opazila, da je razstavljenih veliko več otroških del kot pri nas in vse skupaj je veliko bolj pisano.
Tu so v enem razredu le trije učenci (stari 5 ali 6 let, ne vem točno...), v drugem pa šest učencev(stari 7-11 let) . Šola je kar ogromna za tako malo učencev (zato ker so včasih imeli veliko več učencev). Čez dve leti bodo baje obe šoli zaprli, ker je premalo učencev.
Učenci naj bi me klicali tako kot pri nas v Sloveniji. Učiteljica Nika... Jap, kar zakomplicirana in doooolga beseda... No v bistvu je ena punčka skoraj iz prve roke že zadela in potem popravljala vse druge, vključno z Janet, ki ji ni najbolje šlo :) Ušiteliza, užiteliđa, usiteeee... Eh, karkoli že.

Bila sem pri uri angleščine v razredu s šestimi učenci, kjer so brali, nato pa še pri uri matematike. Ker so učenci različnih starosti, se učijo različno snov, tako da sem malo pomagala.
Nato sem imela za oba razreda skupaj predstavitev o Sloveniji in o sebi. Otroci so bili navdušeni nad vsem - nad fotografijami iz Powerpointa (sploh nad Bledom, Ljubljano, obalo, ...). Ena punčka je celo takoj uganila, da ima Slovenija obliko kokoši! :) Bili so navdušeni nad slovensko zastavo, ki sem jo prinesla s seboj, ragljo in lončenim basom (gudalom). Všeč jim je bil celo Logatec! Can you believe this? :) Pa naša hiša in pes! Pokazat sem jim prinesla še tolarje in idrijsko čipko. Po koncu predstavitve so se vprašanja kar vrstila... "Ali imate železnico?" "Katera je največja reka?" "Koliko letališč imate?" "Kakšno vreme je pri vas?" ...
Na koncu jih Janet vpraša, kdo bi rad obiskal Slovenijo. Vsi roke gor, kaj pa drugega! Kdo bi se udeležil krožka o Sloveniji, če bi ga izvajali? Takoj v zraku pet rok.
Hja... Otroci navdušeni, navdušena tudi jaz... Kaj češ lepšega :)

Nekaj fotk iz šole v Colebrenu:

Settling down

Tale familija je videti kar prijetna, vsi so zelo prijazni in ustrežljivi. Je pa res, da se potem počutiš tudi nekoliko nelagodno, ker ti nudijo čisto vse (soba, hrana, voda, ogrevanje - ja, prvi dan je bilo kar precej mrzlo).
Včeraj je moja mentorica skuhala nedeljsko kosilo - na krožniku se je znašel poleg govedine, pečenega in pire krompirja, neke omake ter kuhane zelenjave tudi Yorkshire pudding. Kar zanimivo. Baje je to njihovo značilno nedeljsko kosilo. Tako nekako izgleda vse skupaj:
http://en.wikipedia.org/wiki/File:Traditional.Sunday.Roast-01.jpg
Sladica pa je bila tudi nekaj drugačnega kot sem vajena... kot nek krispi, vendar ne tako zelo hrustljav (bolj močnat) z dodanim grozdjem in prelit z nekakšnim vanilijevim pudingom.

Popoldne sem šla s Christopherjem in Kate malo na sprehod v naravi. Hodili smo po zelo ravni potki (ker je bila včasih tam železnica do Swansea-ja), potem pa smo prišli do njihovega nacionalnega parka. Res lepo. Veliko dreves, potok, polno majhnih hribčkov posebnih oblik, ... Na enega malo višjega sem celo splezala, da sem videla razgled.

Zvečer pa se je Janet spet zelo potrudila pri večerji...

Janetin mož in Kate sta morala oditi. Mož dela v Londonu in prihaja domov samo ob vikendih, Kate pa v Cardiffu. Tudi Christopher bo kmalu odšel študirat nekam na jug Anglije.

Danes sem šla s Christopherjem v Swansea. Kar malo čuden občutek, ko sediš spredaj na levi in ne voziš in ko greš v krožno križišče iz leve strani :) Najprej sva na neko smetišče odpeljala smeti, nato pa šla na banko odprt račun (ker ga baje rabiš, če hočeš najet stanovanje - da imajo zagotovilo o tvojem dohodku - kr neki no). Tam se je malo zakompliciralo (mogoče zato, ker sem iz Slovenije?), čeprav je baje za vse možnost, da odprejo tam račun. Napotili so naju, naj prideva čez nekaj časa nazaj. Potem sva prišla v Swansea in šla v eno izmed njihovih "Letting agents" - agencija, ki ti pomaga najti stanovanje. Ti jim poveš, kaj iščeš, potem te pa baje pokličejo, ko kaj najdejo, in zaračunajo baje okoli 50 funtov za posredovanje. Vseeno bolje kot da bi šla od vrat do vrat ;)

Šla sva še v trgovino in domov jest (ena korenčkova juhica, ki jo pogreješ v mikrovalovki - priznam, da ni bila slaba - in kruh), nato pa spet nazaj na banko. Tokrat jim je uspelo narediti moj bančni račun, je pa trajalo kar nekaj časa. Juhu! Aja, pa v drugo si je tista gospa na banki končno zapomnila, da nisem iz Slovaške, ampak iz Slovenije! :) Prej sem jo morala ves čas popravljati. Slovakia, Slovenia(!), Slovakia, Slovenia(!)... Seveda sem morala omeniti tudi, da nista sosednji državi... Hja...
Pohvale Christopherju za ves trud in čas!

Klic iz tiste agencije ni bil preveč obetaven... Povedali so, da niso našli nobenega lastnika, ki bi oddajal stanovanje za kratek čas. Tako bom morala najti nekaj sama ali pa vzeti sobo samo zase (baje, da tako lažje oddajo stanovanje za kratka obdobja) - kar je pa precej dražje. Upam, da bom našla kaj pametnega...

Hm, pozabila omeniti, da imajo v tej hiši celo "zbirko" živali :) Posebna soba, kjer je kar nekaj terarijev s paličnjaki - takimi in drugačnimi, ter kačami. Najmanjšo kačo sem danes celo "sprehajala" po svojih rokah. Poleg tega imajo še dva mačka - eden še nima imena in ga bodo verjetno poimenovali "Maček". Impresivno, a? :) Je ta maček zaznal povezavo z mano in je zato popoldne spal na moji postelji? Verjetno... :)

Jutri grem na obe šoli, na katerih bom delala. Šoli sta v dveh različnih vasicah - Coelbren in Abercrave - in sta zelo majhni. Janet sicer dela na šoli v Coelbrenu, vendar se očitno šoli dosti povezujeta. Komaj čakam, da vidim, kako vse poteka in spoznam učence. Pripravila sem kratko predstavitev v Power Pointu o Sloveniji in sebi. Baje imajo otroci zame pripravljenih že veliko vprašanj... Pa se pustimo presenetit! ;)

Wales, aj em kaming!

Velška princesa... Ne, nisem princesa Diana, niti nisem njena super-fenica, nočem ji biti podobna, nič v zvezi s tem... Tudi nimam se za princeso, daleč od tega...
Sem le preprosto dekle, ki bo zdaj 3 mesece preživela v Walesu. Zaradi poguma si pa sama sebi dovolim reči princesa :)

Vse se je začelo z letakom, ki sem ga videla na faksu... "Želiš postati Comenius asistent? Vse kar moraš narediti, je ena izpolnjena prijavnica..." Nekaj podobnega. Z Matejko sva se odločile, da napiševe prijavo. Seveda sem že v začetku vedela, da bo to veliko več kot zgolj le ena izpolnjena prijavnica... Najprej 10 strani izpolnjevanja prijavnice, nato čakanje na odgovor. Zavrnjeno. Imate dovolj točk, vendar je finančnih sredstev za štipendijo premalo. Na čakalni listi. Sredi julija z Matejko ravno debatirava o tem, da bo ona šla v Belgijo (ona je bila sprejeta), pet minut za tem pa klic na moj mobitel - neznana številka. Dobili so dodatna sredstva za Comenius asistente. Lahko grem. Čakanje, da mi najdejo šolo, na kateri bom asistirala. Čakam približno dva tedna, dobim kontakt od šole. Pošljem mentorici e-mail, vendar nobenega odgovora. Še v Grčiji sem vsak dan preverjala e-pošto, da bi se čim prej dogovorila s šolo.
Nato mi iz naše slovenske nacionalne agencije CMEPIUS sporočijo, da je šola odpovedala sodelovanje v tem programu. Zdaj mi bodo poiskali novo šolo. Ok. Nato mi pošljejo profil nove šole. Takoj stopim v kontakt z mentorico. Čez približno mesec dni naj bi že odšla. Priprave, priprave, priprave,... in še priprave. Ufff... :)

17. september... Moj odhod. Ob petih popoldne iz Logatca proti Benetkam (Treviso) z avtom v spremstvu mojih domačih (mami, ati, Katja in Luka). Tam "zadnja večerja" z mojimi domačimi - prava italijanska pica. Nato "check in" in poslavljanje. Nekaj najbolj groznega... Zapustiti vse in sama oditi v tujino za tri mesece. In zdaj sem prepuščena sama sebi. Prihod na letalo - check, prihod v Bristol - check. Ura je 23.45, zdaj pa čakanje do jutra na avtobus do železniške postaje in nato na vlak. Z dvema kovčkoma na WC, z dvema kovčkoma v trgovino, z dvema kovčkoma na stole od nekega kafiča, ki je že zaprt. Tu se lahko malo zleknem, vidim še nekaj podobnih "pacientov" kot sem jaz. Zaspat mi je uspelo samo za pet minut, sem pa vsaj malo počivala. Dol po stopnicah z dvema kovčkoma (uff), pa v en kafič na kavo, nato koooončno na avtobus in na železniško. Kupim karto do Swansea-ja, rečejo mi, da je direktna linija - ja super, na internetu je pisalo, da bom morala prestopit! Iščem peron (kar ogromna postaja), spet s kovčki po stopnicah in sem ter tja - juhuhuuu! Hm, tisti gospod za okencem mi je povedal malo drugačno uro odhoda vlaka, kot piše tu na tabli. Upam, da bo pravi - preverim pri nekem možu, ki je ravnokar zapustil svoje vozilo (vlak). Jap, to bo to. Še dve uri vožnje z vlakom... Ob 8.45 zjutraj sem v Swansea-ju. Na železniški postaji takoj zagledam svojo mentorico Janet (sem jo prepoznala iz slike na Facebooku), nato odideva proti avtu. Njen sin Christopher nas zapelje do doma - vasica, ki se imenuje Upper Cwmtwrch. Pa preberite to! Valižanščina je videti kar "zajebana"...

Hiška v majhni vasici, "bogu za leđima"... Spoznam še Janetinega moža in hčerko Kate (ki sicer živi v Cardiffu). Dobim majhno sobico - super. Tu bom sicer verjetno samo začasno, potem pa si bom poskusila najti stanovanje v Swansea-ju, da bo več možnosti za socializacijo ;)
Malo sem še kramljala s familijo, nato sem šla pod tuš in spat, ker sem celo noč prebedela - kar konkretno utrujena. Ko se zbudim, me Janet vpraša, če sem lačna. Nekaj zapakiranega da v mikrovalovko - nek riž in piščanec s karijem - piščanec ok, riž pa je bil res cel umeten! Na koncu tortica za popravit okus ;)
Zvečer smo šli ven skupaj jest v sosednjo vas - luštkan pub. Itak, da so vsi naročili "chips" in še nekaj... Jaz sem jedla musako s prilogo (nekaj zelenjave) ter dvema kosoma česnovega kruha. Testenine nekoliko razkuhane, pa vse je bilo kar konkretno mastno. Sicer pa sem vseeno vse pojedla :) Odpravimo se nazaj domov in nato pred TV - gledali smo Zbogom, Lenin. Janet pa je vsem postregla še s potico, ki sem jo prinesla od doma (da poskusijo našo tradicionalno jed).

Hvala bogu, da imam internet. Teh poplav v Sloveniji res nobenemu ne zavidam... Tukaj je sicer precej hladno, včeraj zvečer so na srečo nekoliko zakurili... Čez dan pa je malo bolje.
Poleg tega se lahko slišim in vidim z domačimi prek Skype-a. Res dobra pogruntavščina! :)


Hja, zdaj sem tukaj in ponosna sem na to, da sem si upala storiti ta korak!