Wales, aj em kaming!

Velška princesa... Ne, nisem princesa Diana, niti nisem njena super-fenica, nočem ji biti podobna, nič v zvezi s tem... Tudi nimam se za princeso, daleč od tega...
Sem le preprosto dekle, ki bo zdaj 3 mesece preživela v Walesu. Zaradi poguma si pa sama sebi dovolim reči princesa :)

Vse se je začelo z letakom, ki sem ga videla na faksu... "Želiš postati Comenius asistent? Vse kar moraš narediti, je ena izpolnjena prijavnica..." Nekaj podobnega. Z Matejko sva se odločile, da napiševe prijavo. Seveda sem že v začetku vedela, da bo to veliko več kot zgolj le ena izpolnjena prijavnica... Najprej 10 strani izpolnjevanja prijavnice, nato čakanje na odgovor. Zavrnjeno. Imate dovolj točk, vendar je finančnih sredstev za štipendijo premalo. Na čakalni listi. Sredi julija z Matejko ravno debatirava o tem, da bo ona šla v Belgijo (ona je bila sprejeta), pet minut za tem pa klic na moj mobitel - neznana številka. Dobili so dodatna sredstva za Comenius asistente. Lahko grem. Čakanje, da mi najdejo šolo, na kateri bom asistirala. Čakam približno dva tedna, dobim kontakt od šole. Pošljem mentorici e-mail, vendar nobenega odgovora. Še v Grčiji sem vsak dan preverjala e-pošto, da bi se čim prej dogovorila s šolo.
Nato mi iz naše slovenske nacionalne agencije CMEPIUS sporočijo, da je šola odpovedala sodelovanje v tem programu. Zdaj mi bodo poiskali novo šolo. Ok. Nato mi pošljejo profil nove šole. Takoj stopim v kontakt z mentorico. Čez približno mesec dni naj bi že odšla. Priprave, priprave, priprave,... in še priprave. Ufff... :)

17. september... Moj odhod. Ob petih popoldne iz Logatca proti Benetkam (Treviso) z avtom v spremstvu mojih domačih (mami, ati, Katja in Luka). Tam "zadnja večerja" z mojimi domačimi - prava italijanska pica. Nato "check in" in poslavljanje. Nekaj najbolj groznega... Zapustiti vse in sama oditi v tujino za tri mesece. In zdaj sem prepuščena sama sebi. Prihod na letalo - check, prihod v Bristol - check. Ura je 23.45, zdaj pa čakanje do jutra na avtobus do železniške postaje in nato na vlak. Z dvema kovčkoma na WC, z dvema kovčkoma v trgovino, z dvema kovčkoma na stole od nekega kafiča, ki je že zaprt. Tu se lahko malo zleknem, vidim še nekaj podobnih "pacientov" kot sem jaz. Zaspat mi je uspelo samo za pet minut, sem pa vsaj malo počivala. Dol po stopnicah z dvema kovčkoma (uff), pa v en kafič na kavo, nato koooončno na avtobus in na železniško. Kupim karto do Swansea-ja, rečejo mi, da je direktna linija - ja super, na internetu je pisalo, da bom morala prestopit! Iščem peron (kar ogromna postaja), spet s kovčki po stopnicah in sem ter tja - juhuhuuu! Hm, tisti gospod za okencem mi je povedal malo drugačno uro odhoda vlaka, kot piše tu na tabli. Upam, da bo pravi - preverim pri nekem možu, ki je ravnokar zapustil svoje vozilo (vlak). Jap, to bo to. Še dve uri vožnje z vlakom... Ob 8.45 zjutraj sem v Swansea-ju. Na železniški postaji takoj zagledam svojo mentorico Janet (sem jo prepoznala iz slike na Facebooku), nato odideva proti avtu. Njen sin Christopher nas zapelje do doma - vasica, ki se imenuje Upper Cwmtwrch. Pa preberite to! Valižanščina je videti kar "zajebana"...

Hiška v majhni vasici, "bogu za leđima"... Spoznam še Janetinega moža in hčerko Kate (ki sicer živi v Cardiffu). Dobim majhno sobico - super. Tu bom sicer verjetno samo začasno, potem pa si bom poskusila najti stanovanje v Swansea-ju, da bo več možnosti za socializacijo ;)
Malo sem še kramljala s familijo, nato sem šla pod tuš in spat, ker sem celo noč prebedela - kar konkretno utrujena. Ko se zbudim, me Janet vpraša, če sem lačna. Nekaj zapakiranega da v mikrovalovko - nek riž in piščanec s karijem - piščanec ok, riž pa je bil res cel umeten! Na koncu tortica za popravit okus ;)
Zvečer smo šli ven skupaj jest v sosednjo vas - luštkan pub. Itak, da so vsi naročili "chips" in še nekaj... Jaz sem jedla musako s prilogo (nekaj zelenjave) ter dvema kosoma česnovega kruha. Testenine nekoliko razkuhane, pa vse je bilo kar konkretno mastno. Sicer pa sem vseeno vse pojedla :) Odpravimo se nazaj domov in nato pred TV - gledali smo Zbogom, Lenin. Janet pa je vsem postregla še s potico, ki sem jo prinesla od doma (da poskusijo našo tradicionalno jed).

Hvala bogu, da imam internet. Teh poplav v Sloveniji res nobenemu ne zavidam... Tukaj je sicer precej hladno, včeraj zvečer so na srečo nekoliko zakurili... Čez dan pa je malo bolje.
Poleg tega se lahko slišim in vidim z domačimi prek Skype-a. Res dobra pogruntavščina! :)


Hja, zdaj sem tukaj in ponosna sem na to, da sem si upala storiti ta korak!